Teambuilding kot način učenja

TEAMBUILDING KOT NAČIN UČENJA

Teambuilding programi so v Sloveniji postali popularni šele v zadnjih nekaj letih, v tujini pa so ustaljena praksa učenja že več kot petdeset let. Slovenska podjetja in organizacije jih razumejo in uporabljajo predvsem kot zabaven, neformalen način druženja zaposlenih v organizaciji, ob tem pa potencial teambuilding programov, kot enega izmed najbolj učinkovitih načinov učenja, ostaja v veliki meri neizkoriščen.  

»Team building« je cilj in ne sredstvo

Osnovni namen team building programov je:
- pomagati novo formiranim timom pri oblikovanju temeljnih pravil in procesov, na podlagi katerih bo tim učinkovito deloval v smeri doseganja zastavljenih ciljev;
- pomagati obstoječim timom pri oceni kakovosti in učinkovitosti ustaljenih načinov dela in medsebojnih odnosov ter vpeljevanju ustreznih sprememb za izboljšanje le-teh.

Team building programi se večinoma izvajajo na prostem, v naravnem okolju, s pomočjo izkustvenih metod učenja. Gledano s širšega vidika, je tako team building pravzaprav le eden izmed ciljev učenja na prostem (ang. »outdoor learning«). Temelji na teoriji izkustvenega učenja, ki v središče učnega procesa postavlja posameznika in njegovo subjektivno izkušnjo. Za ilustracijo si lahko pomagamo s staro modrostjo, ki gre nekako takole: »Daj človeku ribo in nasitil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe in sit bo vse življenje.« Če želimo doseči dejansko spremembo vedenja in dolgoročnejše učinke, mora posameznik osvojiti veščino, ne le znanja. To je ena bistvenih razlik med tradicionalnim izobraževanjem »v predavalnici« in učenjem na prostem. Slednje posamezniku omogoča, da novo pridobljeno znanje preizkusi v praksi in takoj dobi povratno informacijo, ali in zakaj sta njegovo delovanje in vedenje učinkovita, oziroma, kako ju lahko ustrezno izboljša. 

Vrste programov

Trajanje, vsebina in izbira metod pri izobraževanju na prostem so odvisni od ciljev, ki jih želimo doseči. Programi so lahko namenjeni osebnemu razvoju, trajajo od več dni do več tednov ter vključujejo manj  formalnega vodenja in refleksije. Krajši, nekaj urni programi so namenjeni obravnavanju določene teme in/ali razvijanju specifičnih veščin, pomembnih za uspešno in učinkovito delovanje tima. Pri teh programih je vodenje bolj usmerjeno, refleksija pa obsežnejša in bolj poglobljena. Velikokrat potekajo v kombinaciji s predstavitvijo krajše teorije, ki jo udeleženci takoj nato preizkusijo v konkretnih situacijah.  

Nespametno bi bilo trditi, da je učenje na prostem rešitev za prav vse potrebe po izobraževanju zaposlenih. Nedvomno pa je zelo učinkovito diagnostično orodje pri ugotavljanju resničnih izobraževalnih potreb, kot tudi nadvse uporabno orodje za razvijanje veščin, ključnih za učinkovito timsko delo.   

Glede na vsebino, so programi usmerjeni v:

- razvijanje osebnih in medosebnih veščin (npr. komunikacija, aktivno poslušanje, motiviranje, coaching, upravljanje konfliktov, pogajanje, reševanje problemov, kreativno mišljenje, krepitev zaupanja, planiranje, delegiranje, pretok informacij, itd.);
- vodenje in management;
- »team building« in »team bonding« za oblikovanje tima in spreminjanje procesov dela za doseganje večje učinkovitosti ter vzpodbujanje povezovanja in poglabljanje medosebnih odnosov na neformalni ravni;
- premoščanje medkulturnih razlik pri timih, katerih člani prihajajo iz različnih držav ali organizacijskih kultur;
- spreminjanje ali utrjevanje organizacijske kulture, kadar organizacija spreminja organizacijsko strukturo, se združuje ali se širi s kadrovskega / vsebinskega vidika; 
- razvoj »učeče se organizacije«, pri čemer je cilj skozi samo strukturo programa praktično in na preprost način prikazati proces učenja (neposredna izkušnja, reflektiranje oz. razmišljanje o izkušnji, ustrezno prilagajanje/spreminjanje vedenja in prenos v prakso). Ko udeleženci s pomočjo trenerja osvojijo »način učenja«, ga lahko prenesejo in z njim nadaljujejo v svojem delovnem okolju.

Naštete so le nekatere izmed vsebinskih možnosti, ki jih izobraževanje na prostem, kot oblika učenja, omogoča. Ključni element, ki jo razlikuje od drugih, bolj konvencionalnih oblik učenja (npr. predavanja, seminarji, ipd.) je, da poteka v naravnem okolju. To ima svoje prednosti, ki jih bomo opisali v nadaljevanju.

Zakaj je izobraževanjem na prostem učinkovit način učenja zaposlenih   

Neposredna izkušnja in »varno« eksperimentiranje
Narava nudi idealno okolje za realne učne situacije. Posamezniki in timi lahko skozi skrbno načrtovane naloge preizkušajo različne strategije in načine vedenja ter hkrati občutijo takojšnje posledice. Vodena refleksija vzpodbuja tehten premislek o primernosti le-teh, ponovno načrtovanje in novo preizkušanje pa vodita v spremembe, kar je pravzaprav bistvo učenja na prostem. 

Naravno okolje

Ključna prednost izobraževanja, ki poteka v naravnem okolju, izven »učilnic« in pisarn je višja stopnja udeleženosti, aktivnega sodelovanja in entuziazma med udeleženci. Z  vidika učenja to pomeni, da bodo spremembe vedenja, strategij in nove rešitve relevantne in prenosljive v delovno okolje. Sproščeno, neformalno vzdušje je temeljni pogoj za učenje. Delo v takšnem okolju osvetljuje vzorce vedenja, ki bi v bolj formalnem okolju lahko ostali neopaženi ali neizraženi. Ker posamezniki delajo na konkretnih primerih in situacijah, učenje poteka hitreje in dosega globlje učinke. Naloge dajejo občutek »igre«, zato je učenje zabavno, sproščujoče, hkrati si udeleženci »dovolijo« preizkusiti drugačne, bolj domiselne rešitve.
  
Oblikovanje kakovostnih medosebnih odnosov

Z ustreznim pristopom in načrtnim vzpodbujanjem interakcije med udeleženci dosežemo več povezovanja in bolj odprto komunikacijo, kar v delovnem okolju zaradi naglice in preobremenjenosti največkrat ni mogoče. Izvajalec - trener ima pri tem ključno vlogo, saj pomembno vpliva na oblikovanje primernega vzdušja. Njegova naloga je ustvariti okolje, v katerem se udeleženci počutijo varne in med seboj enakovredne. Pomembno je, da zaupajo v trenerjevo kompetentnost in nepristranskost ter da ta dela z najboljšimi nameni, brez prikrite manipulacije.

Rezultat zgoraj naštetih dejavnikov je višja stopnja motivacije udeležencev programa, kar je odlična podlaga za vpeljevanje in uresničevanje načrtovanih oz. želenih sprememb v delovno okolje. Ker udeleženci niso le pasivni poslušalci, kako in zakaj je nekaj potrebno narediti, temveč to dejansko tudi neposredno preizkusijo, dobijo takojšnjo povratno informacijo in realnejšo samooceno, kako dobro neko veščino obvladajo, zakaj je to pomembno in kako bi jo lahko še izboljšali. 

Bistvo izobraževanja na prostem je torej vzpodbujanje sprememb, ki vodijo v večjo osebno in timsko učinkovitost, kar delo dviguje na višjo kakovostno raven in nenazadnje vpliva na uspešnost celotne organizacije. Seveda sam program ne zadošča. Pomembna je naklonjenost učenju in spremembam na vseh nivojih organizacije ter načrtno vzpodbujanje in vpeljevanje doseženih sprememb v delovno okolje. 

Barbara Babnik in Jošt Teran, S.O.L. Institut za promocijo izkustvenega učenja

Članek je bil objavljen v časopisu Znanje, april, 2007, leto IV, številka 4.